Več o notranji reviziji

V današnjem poslovnem okolju predstavljajo notranji revizorji v velikem delu ključ do poslovne uspešnosti. Vključeni so tako v revidiranje procesov v organizaciji, postopkov in ciljev. Vsem nivojem poslovodstva nudijo objektiven, neodvisen, strokoven nasvet in kažejo pot k nenehnim izboljšavam. So raziskovalci, poročevalci in analitiki. Razkrivajo, interpretirajo in sprašujejo. Najbolj dragoceni in učinkoviti notranji revizorji predvidevajo in sproti sledijo poslovnim trendom in nenehno nadgrajujejo svoja znanja, da lahko sledijo ključnim izzivom. So proaktivni, dostopni in reaktivni. Organizaciji prinašajo številna strokovna znanja. Njihova znanja in sposobnosti so zelo široka. Prihajajo iz različnih področij, kot so inženiring, proizvodnja, finance, IT, idr.. Profesionalni notranji revizorji usmerjajo na probleme in izboljšujejo izvedbe. Organizaciji pomagajo na skrajno etičen način, pri tem pa nenehno zrejo v horizont, da bi kar se da zgodaj zaznali eventualne nevarnosti. Organizaciji prinašajo občutek blagostanja in udobja, s tem, da jim priskrbijo zanesljivo spoznanje, da bodo nevarnosti pravočasno zaznane.

ECIIA predlaga, naj notranji revizorji pomagajo organizaciji najti odgovor na soočanje s tveganji s tem, da opravljajo aktivnosti, kot so:

• dajanje zagotovil upravnemu odboru, da so tveganja organizacije ustrezno identificirana ter upravljana skladno s sprejetim nivojem izpostavljenosti tveganjem,
• revidiranje aktivnosti, ki jih izvaja poslovodstvo, da bi implementiralo etična pravila širom organizacije,
• dajanje zagotovil, da so načrti za nadaljevanje poslovanja in načrti reševanja kriznih situacij primerni v luči tveganj, ki pretijo organizacij ter v zvezi s politiko obvladovanja tveganj (nivojem tveganj, ki ga je pripravljeno sprejeti poslovodstvo),
• izvajanje notranje revizije za zagotavljanje skladnosti delovanja organizacija s pravili in predpisi,
• dajanje mnenja o učinkovitosti in uspešnosti postopkov za reševanje pritožb kupcev,
• dajanje nasvetov upravnemu odboru in poslovodstvu o tem, kako oblikovati in implementirati proces ravnanja s tveganji.

Po številnih gospodarskih škandalih v tem tisočletju je postalo notranje revidiranje nepogrešljivi del vsake organizacije, ki želi imeti ustrezno upravljanje. Notranje revidiranje prinaša organom poslovodenja in upravljanja zagotovilo, da se organizacija tveganj zaveda in da je ravnanje z njimi primerno. V organizacijah je notranji revizor vključen v spremembe preko izvajanja svetovalnih storitev in dajanja priporočil ob dajanju zagotovil. Notranja revizija podaja zagotovila, da je sistem notranjih kontrol za obvladovanje tveganj vzpostavljen in deluje, da so aktivnosti organizacije primerne za dosego cilja ter nadzira etiko organizacije. Da notranji revizor deluje uspešno, ni dovolj, da deluje skladno z notranjerevizijskimi načeli in standardi. Za njegovo uspešnost je ključno, da notranje revidiranje zadovoljuje informacijske potrebe naročnika revizijskega posla. To je možno le takrat, ko so cilji na področju notranjega revidiranja sinhronizirani s cilji organizacije. V tem primeru obstoja močna vpetost delovanja notranjega revizorja z delovanjem organizacije. Cilji organizacije morajo biti določeni in ustrezno preneseni na vse organizacijske nivoje, notranji revizor mora biti ustrezno usposobljen (odvisno tudi od ciljev organizacije), ravnanje s tveganji v organizaciji mora biti na sprejemljivi ravni in se mora nenehno nadgrajevati, prav tako mora biti na sprejemljivi ravni tudi razumevanje vloge notranjega revidiranja in njegovega pomena v organizaciji.

Aktiven in učinkovit notranjerevizijski oddelek je najboljše sredstvo za proaktivno delovanje poslovodstva in organa nadzora. Nekoč – in tudi še danes nekje v manj razvitih okoljih – je notranjerevizijski oddelek deloval kot interna policija, ki se je osredotočala predvsem na odobritve in kontrole finančnih poslov, odkrival pa je tudi aktivnosti, ki so vodile k prevaram. Ko organizacija napreduje v svojem razvoju, postane glavna dejavnost notranje revizije revidiranje skladnosti s pravili ter revidiranje poslovanja. V najrazvitejših okoljih lahko notranji revizor deluje zares proaktivno, torej kot zaupanja vreden svetovalec. Kot se spreminja področje dela notranje revizije, pa se mora spreminjati tudi struktura zaposlenih.

Za to, da lahko postaneš notranji revizor ter da lahko v tem delu uživaš, so potrebne nekatere posebne lastnosti. Potrebna je želja po novem, boljšem. Posameznik ne sme biti obremenjen s knjigovodenjem. V sodobnem notranjem revidiranju ni prvi korak izbira konta, niti prebiranje predpisov o postopkih, da bi lahko ugotovili, ali so upoštevani. Je težje in bolj zanimivo kot to. Gre za razmišljanje in za inovativnost. Prvi korak je določiti, katera so resnična poslanstva posameznih procesov, organizacijskih enot in/ali organizacije kot celote.  Ko najdemo poslanstvo, lahko notranji revizor določi, katera tveganja – katere grožnje in nevarnosti – lahko preprečijo doseganje ciljev. Naslednji korak je določiti, ali je poslovodstvo naredilo vse, kar je potrebno, da bi preprečilo udejanjanje tveganj, torej katere kontrole so bile vzpostavljene ter ali so potrebne še kakšne. Zadnji  korak je analiziranje transakcij, da bi ugotovili, ali kontrole delujejo, kot je bilo predvideno. Če je bil včasih notranji revizor kot »retrovizor« (vzvratno ogledalo) v avtu, pa dober notranji revizor že dolgo ne gleda več (samo) nazaj. Pogled nazaj je potreben le za ugotovitev, kje smo, bolj pomembno je, kako dobro napredujemo na naši poti, ali nam navigacija, ki sporoča, katera je optimalna pot in kdaj bomo prispeli na cilj, sporoča prave podatke, ipd.

Da bi notranja revizija lahko delovala optimalno kot pomoč poslovodstvu pri nadzoru obvladovanja tveganj, pa mora imeti poslovodstvo ustrezna vedenja in znanja o notranjem revidiranju. Predvsem mora poslovodstvo ločiti med kontrolingom, ki skrbi, da so tveganja prikazana pregledno in celovito ter da so pod stalnim nadzorom, ter notranjo revizijo, ki pomaga poslovodstvu pri nadzoru obvladovanja tveganj. S tem notranja revizija pripomore tudi k manjši nevarnosti pojava škandalov in poneverb. Notranji revizorji dodajajo vrednost procesom, ki jih proučujejo, s tem, da pomagajo optimizirati notranje kontrole. Kontrole morajo zagotavljati doseganje zastavljenih ciljev. Možnosti delovanja notranje revizije so tako velike, da je pomembno, da poslovodstvo pozna vse, da bi lahko določilo, katera področja bodo imela prioriteto. Poslovodstvo mora zagotoviti ustrezno okolje za razvoj notranje revizije: organizacijsko neodvisnost, v notranjerevizijski oddelek mora zaposliti talentirane posameznike, jim zagotoviti dobre možnosti kariernega razvoja, sposobno vodstvo, zadostne vire, podporo najvišjega vodstva in visoko vidnost oddelka v organizaciji. Predvsem pa je važno, da daje poslovodstvo notranji reviziji ustrezno podporo in veljavo. To ne pomeni zgolj, da mora imeti notranja revizija zadostne vire. Pomeni tudi, da poslovodstvo (pa tudi organ nadzora) notranjo revizijo podpre, ko je to potrebno (npr. če se priporočila ne implementirajo tekoče, če je sprejem tveganj pri višjem poslovodstvu previsok, ipd.). Najvišje vodstvo mora imeti s predstojnikom notranjerevizijske dejavnosti tesne stike. Zunanje preverjanje delovanje notranje revizije pa omogoča, da poslovodstvo ne potrebuje znanj o notranjem revidiranju, dovolj so vedenja.

Notranja revizija se mora čim bolj prilagaja razvoju organizacije v katerem deluje. Delovati mora proaktivno, pri tem pa mora ves čas skrbeti za to, da je dodana vrednost njene dejavnosti kar se da visoka. Tesna povezanost notranje revizije s poslovodstvom omogoča, da je notranja revizija sproti seznanjena s spremembami v organizaciji in z načrti, ki jih ima organizacija v prihodnosti. Le na ta način se lahko notranja revizija razvija skladno s potrebami organizacije. Išče ravnovesje med svojo neodvisnostjo in sodobno – netradicionalno vlogo svetovalca. In je strokovna, etična in vedno pozitivna. Notranja revizija je za tiste ljudi, ki imajo rajši novosti kot rutino, ki imajo radi neznano in probleme, ki jih je potrebno rešiti in za tiste, ki radi delajo z ljudmi. Notranji revizor ne sme biti policaj, ki išče krivce za napake v  preteklosti, temveč mora pomagati zaposlenim: že v poročilih morajo biti navedeni vzroki in posledice, ki so nastale zaradi nedelujočih kontrol. Ko s podporo poslovodstva notranji revizor deluje učinkovito, lahko nenehno izboljšuje poslovne procese. Notranje revidiranje se preplete v kulturo organizacije in postane način življenja v organizaciji. Notranja revizija lahko deluje kvalitetno le v okolju, kjer ima notranja revizija močno podporo poslovodstva, po drugi strani pa ima notranja revizija lahko močno podporo poslovodstva le, če deluje kvalitetno.

Prav zaradi spreminjajočega se sveta, nenehnih hitro si sledečih sprememb, ki se praktično vsakodnevno dogajajo v poslovnem svetu, korporativnih škandalov in prevar, vdorov v zasebnost, korporativnih propadov in ogroženosti etike, je danes bolj kot kadarkoli notranja revizija kritična za močno upravljanje organizacij, ravnanje s tveganji, učinkovite notranje kontrole in učinkovitost delovanje.

Poslovodstvo (uprava in višje poslovodstvo), revizijska komisija in/ali nadzorni svet, regulatorji, zunanji revizorji in drugi. Pogosto pa tudi zaposleni na vseh nivojih.

Notranja revizija prinaša poslovodstvu in revizijski komisiji zagotovilo, da se organizacija zaveda tveganj in da so primerno upravljana. Služi kot notranji svetovalec na številnih področjih. Kot integralni del poslovodske ekipe notranji revizorji oskrbujejo najvišje vodstvo z analizami, ocenami, vpogledi, nasveti in informacijami o aktivnostih, ki jih revidirajo. Prav tako nadzirajo etiko organizacije.

Sijajne sposobnosti notranjim revizorjem omogočajo, da pravočasno zaznavajo tveganja, ki se jim izpostavlja organizacija. Med tem, ko notranji revizor proučuje ta tveganja, mora raziskovati vzroke, ter ovrednotiti vsakega od njih, med tem pa skrbeti za stalno in odprto komunikacijo z ostalimi zaposlenimi in poslovodstvom. To krepi odnos notranje revizije s poslovodstvom. Spreminjajoči trendi vplivajo na način ocenjevanja tveganj s strani notranjega revizorja. Današnji notranji revizor se je spremenil iz reaktivnega, na kontroliranju temelječega načina dela na novega, ki je na tveganjih temelječ in proaktiven. To pomeni, da je večji poudarek dan na vlogo notranjega revizorja pri ublažitvi tveganj. Pri osredotočanju na učinkovito ravnanje s tveganji notranji revizorji ne samo ponujajo zdravila za obstoječa težavna področja, temveč predvidevajo probleme in igrajo pomembno vlogo pri varovanju organizacije pred katastrofami ali izgubljenimi priložnostmi v prihodnosti. Notranji revizorji so v edinstveni v svoji vlogi varovanja organizacije pred potencialnimi katastrofami danes in v prihodnje.

S stalno komunikacijo in podajanjem priporočil delujejo notranji revizorji kot teamski igralci, ki stalno dodajajo vrednost organizaciji. Današnji notranjerevizijski strokovnjaki – trenerji in ne policaji –  lahko neizmerno vplivajo na uspešnost in učinkovitost delovanja in pomagajo postaviti zglede etične prakse in obnašanja po vsej organizacij).

Ko organizacija postavlja naloge in cilje, je potrebno vzpostaviti primerne postopke, ki zagotavljajo, da bodo ti cilji tudi doseženi. Notranji revizorji skrbno spremljajo delovanje, potrjujejo, da so bili opravljeni ustrezni postopki in da bodo oz. so bili cilji doseženi. To je izjemno pomembo za zdravje in dobro počutje organizacije. Notranji revizorji morajo biti dobro seznanjeni s cilji njihove organizacije in morajo imeti možnost preiskovanja in analiziranja, da bi se prepričali, da je delovanje učinkovito. Po proučevanju procesov poročajo o svojih spoznanjih in priporočajo primerne ukrepe oz. aktivnosti.

Kompetentni strokovni notranji revizor natančno in hitro interpretira dejstva in številke o procesih organizacije, prizadevajoč se za stalne izboljšave. Preko močnega zaupanja v vrednost organizacije igra njihovo razumevanje »velike slike« ključno vlogo pri skupnem uspehu organizacije.

Danes morajo notranji revizorji delovati skupaj s svojimi uporabniki in sodelavci. Na ta način so lahko bolj točni pri postavljanju priporočil in pomagajo organizaciji, da bolj natančno dosega svoje cilje. Še posebej so notranji revizorji odgovorni za preverjanje ciljev, pridobitev vpogleda v posledice, ki bi jih lahko imela neskladnost s postavljenimi cilji na organizacijo. Najvišje poslovodstvo informirajo o pomembnih neskladnostih. Na kratko povedano: zagotavljajo, da so osnovne strukture organizacije močne, tako da bo lahko ostala trdna med morebitno turbulenco v prihodnje.

Sredstva organizacije so dragocena, zato pogosto obstoja veliko tveganje, v kolikor niso ustrezno varovana. Notranja revizija proučuje načine s katerimi organizacija varuje sredstva, da bi na ta način dognala, ali so vzpostavljena primerna varovala. Notranji revizor mora biti zmožen oceniti ali so postopki, vzpostavljeni za varovanje sredstev, zadostni za varovanje pred različnimi vrstami izgube (kot npr. kraja, požar, nezakonite ali neprimerne aktivnosti, idr.). Pri tem pa pod pojmom »sredstvo« ne razumemo zgolj računalnike, printerje in kopirne stroje. Zaposleni in informacije so prav tako sredstva, potrebna varovanja. Velika fluktuacija kadrov se lahko odrazi v izgubi človeškega potenciala: dobrih, izobraženih zaposlenih ter stroškov časa in usposabljanja novih zaposlenih. Informacije, upravljanje z znanjem in informacijska tehnologija so prav tako nujne. Kot se razvija tehnologija, tako se povečujejo tudi izzivi pri varovanju le-te.

Nove dimenzije vključujejo tudi podporo izdelkom, posvete in svetovanje ter aktivno vključevanje v proces restrukturiranja. Notranji revizorji morajo biti izurjeni v predvidevanju prihajajočih nevarnosti in kreiranju rešitev.

Ob dajanju nepristranskih ocen delovanja notranji revizorji:

• delijo ideje za najboljše prakse;
• oskrbujejo z nasveti za izboljšanje kontrol, procesov in postopkov, izvedbe in ravnanja s tveganju;
• priporočajo načine za zmanjševanje stroškov, povečanje prihodkov in izboljšanje poslovnega izida;
• in pomagajo s storitvami strokovnega svetovanja, zagotavljanja in podpornimi storitvami.

Notranji revizorji morajo biti dobro poučeni o svoji stroki in zavezani strokovnemu kodeksu etike. Morajo biti vsestranski in inovativni. Odločeni, da bodo povečevali in izboljševali svoje veščine. Nenehno so na straži pred morebitnimi prihajajočimi nevarnostmi in trendi v stroki. Da bi lahko izpolnjevali dobro svojo vlogo v celoti, morajo biti dobri misleci, odlični komunikatorji, pozorni poslušalci, učinkoviti govorci in jasni pisci.

Sedeč na desni strani poslovodstva so sodobni notranji revizorji povprašani za nasvet glede vseh pogledov organizacije in morajo biti pripravljeni na karkoli. So trenerji, branitelji interesov notranjih in zunanjih deležnikov, upravljalci s tveganji, strokovnjaki za notranje kontrole, specialisti za učinkovitost in partnerji za reševanje problemov. So varovalni obroč organizacije.

Notranji revizorji so tu, da zagotovijo širok spekter revizijskih storitev, s katerimi organizaciji pomagajo dosegati zastavljene cilje. Ena ključnih vlog je, da nadzorujejo tveganja in zagotavljajo, da so vzpostavljene kontrole zadostne za ublažitev teh tveganj. So mejnik korporativnega upravljanja organizacije: skupaj z upravnim odborom, poslovodstvom in zunanjimi revizorji. Pomagajo pri prilagajanju novi zakonodaji in pri stalno povečujočem se nadzoru.

Za delovanje notranje revizije pa je prav zaradi širine in raznolikosti delovanja izjemno pomembno učinkovito postavljanje prioritet. To pomeni, da so prioritete notranje revizije sinhronizirane s prioritetami organizacije na področju tveganj ob uporabljanju ocenjevanja tveganj pri načrtovanju dela notranje revizije. S stalnim kontroliranjem sprememb v organizaciji, ki bi lahko spremenile načrt, mora biti vodja notranje revizije vedno dovolj informiran in poučen, da lahko daje primerna priporočila poslovodstvu in upravnemu odboru, da bi se notranjerevizijski viri uporabljali čim bolj učinkovito.

Notranji revizorji delajo spremembe! Čeprav so del organizacije, ostajajo na nek način ločeni, kar jim omogoča da delujejo objektivno (nepristransko) in neodvisno. So dodatni par oči, notranji. Opazujejo, kako procesi tečejo in kakšni naj bi bili. Veliko preiskujejo najboljše prakse, da bi lahko na ta način dodajali vrednost organizaciji. Notranje revidiranje je strateška pomoč organizaciji in notranji revizorji lahko vidijo veliko sliko družbe na najvišji, strateški ravni.

Veliko organizacij s pridom uporablja rotiranje talentov preko notranjerevizijske službe za to, da preko revidiranja različnih področjih pridobijo znanja o organizaciji. S tem pridobi tako notranja revizija, kot tudi posameznik, saj se seznani s cilji organizacije, spozna principe kontrolnega sistema, komunicira s poslovodstvom in posameznimi oddelki v organizaciji in deluje v ekipah z ljudmi, ki imajo različna predznanja. Ta proces jih za vedno spremeni, tako da postanejo najboljši kandidati za poslovodje – to je zanje in za organizacijo največja korist.

Notranja revizija je lahko poslovodstvu v pomoč, saj mu lahko svetuje na vseh ravneh, na kakšen način naj se loti obvladovanja tveganja, ga opozarja na slabosti v notranje kontrolnem sistemu in mu ponuja boljše in/ali bolj ekonomične načine obvladovanja tveganj. Identificiranje in obvladovanje tveganj je odgovornost poslovodstva, da bi lahko organizacija doseglo svoje strateške kn izvedbene cilje, preprečilo izgubo virov, zagotovilo zanesljiva finančna poročila, zagotovilo skladnost z zakoni in pravili izogibajoč se izgubi ugleda in ostalim posledicam.

Notranji revizorji ocenjujejo nove tehnologije, analizirajo priložnosti, preiskujejo globalna vprašanja, ocenjujejo tveganja, etiko, kvaliteto, ekonomičnost in učinkovitost. Jasno in ažurno komunicirajo informacije in mnenja. Takšna raznolikost daje notranjim revizorjev širok vpogled nad celotno organizacijo. Zaradi vsega tega so notranji revizorji upravnemu odboru in izvršnemu poslovodstvu dragocen vir pri doseganju splošnih ciljev in nalog, kot tudi za krepitev notranjih kontrol in korporativnega upravljanja.

Pomemben razlog za to, da poslovodstvo potrebuje notranjega revizorja, je prispevek, ki ga preko svetovanja lahko opravi notranji revizor. Svetovanje ima lahko različne oblike. Lahko komaj opazno izobražuje poslovodstvo in mu pomaga pri odločanju s tem, da daje objektiven pogled na skrajno tehnološke zadeve. Lahko ocenjuje programe v teku da bi lahko ocenil njihov potencialni uspeh ali izpostavil probleme, ki bi lahko nastali pri doseganju ciljev. Seznam je skoraj neskončen. Debata o vseh teh področjih bo pokazala, katero je tisto področje, ki je za poslovodstvo neprecenljivo. Morda se zdi komu nenavadno, da bi lahko bil notranji revizor boljši svetovalec, kot kakšen zunanji. Ampak dejstvo je, da notranji revizor zelo dobro pozna organizacijo, zato se ne izgublja čas z dodatnim pojasnjevanjem. Po drugi strani pa zna notranji revizor tudi oceniti, kaj je še realistično in kaj ne, zato nasveti ne končajo v kakšnem predalu.

Poslovodstvo potrebuje notranjo revizijo, saj potrebuje vedenja o organizaciji. Obrača se na ljudi, ki so kompetentni, zanesljivi, popolnoma zaupanja vredni, vdani, da pomagajo poslovodstvu in njihovi organizaciji. Sodobni notranji revizorji dodajajo k svojemu poslu tudi razumevanje zaposlenih v organizaciji in razumevanje sistema, ter imajo solidno znanje o principih dobrega upravljanja in modernega poslovodenja.

Današnji notranji revizorji se prosto premikajo po celotni organizaciji. Ocenjujejo aktivnosti, ki bi jih ocenjevalo najvišje vodstvo, če bi imelo čas. Sodobni notranji revizor je bolj svetovalec kot preverjalec. Bolj posvečen izboljševanju sistema kot iskanju napak. Njegov interes je predvsem dodati vrednost procesu, ki ga proučuje. In to dela notranjega revizorja prepoznavnega.

Predmet notranjih revizij ne bodo vsa področja v organizaciji, temveč se morajo osredotočiti na velika tveganja in ključne kontrole, ki so vzpostavljene za varovanje pred temi tveganji. Če notranji revizor ugotovi, da so notranje kontrole primerne, pride na vrsto testiranje, s pomočjo katerega notranji revizor ugotovi, ali te kontrole tudi delujejo. Testiranje opravi na revizijskem vzorcu, ki naj bi bil dovolj velik, da ga lahko ocenjujemo kot reprezentativnega za celotno populacijo oz. vse transakcije. Notranji revizorji morajo organizaciji pomagati notranje kontrole optimizirati, ne pa maksimizirati. Profesionalni notranji revizor ni samo tisti, ki rešuje probleme, temveč tudi izboljšuje sposobnosti poslovodstva za poslovodenje. Notranji revizorji izboljšujejo poslovne sisteme. Izobražujejo poslovodstvo na področju nadzora in samoocenitve. Pri tem pa ne samo da pomagajo organizaciji, temveč pogosto pridobijo prijatelje.

Kontrole, ki jih vzpostavimo v organizaciji, morajo zagotavljati doseganje ciljev, ki si jih je zadalo poslovodstvo. Notranji revizorji postanejo vez med poslovodstvom in ostalimi oddelki. Preko komunikacije pred, med in po reviziji postanejo podaljšana roka kompletne upravljaljske ravni v promoviranju, izobraževanju  o ciljih organizacije, obveznostih in etiki.

Notranjerevizijski oddelki lahko igrajo pomembno vlogo pri tem, da pomagajo direktorjem razvijati najboljšo prakso v poznavanju upravljanja in v vzpostavljanju smeri izobraževanja direktorjev v organizaciji. Notranji revizorji lahko pomagajo tudi tako, da izobražujejo člane revizijskega odbora, ter ostalega poslovodstva tako na področju poslovnih tveganj, kot tudi glede delovanja notranjih kontrol. Vsakič, ko se notranji revizor sreča z nekom iz vrst poslovodstva, je priložnost, da se prenesejo znanja o kontrolah, tveganjih in procesu ravnanja s tveganji. Notranja revizija lahko prispeva s tem, da pomaga poslovodstvu, da postane v procesu obvladovanja tveganj bolj proaktivno. Ključno je, da notranji revizorji vedo, kaj je na dnevnem redu najvišjega vodstva, še posebej pa na dnevnem redu revizijskega odbora. Četudi sami niso poslovodniki, je izjemno koristno, da se udeležujejo programov, ki so namenjeni poslovodstvu in temeljijo na upravljanju organizacije. Notranji revizorji morajo razumeti varovanje informacij, da bi lahko bili sposobni zaupnega diskutiranja z najvišjim vodstvom, upravnim odborom in revizijsko komisijo.

Notranji revizorji se morajo osredotočati na dodajanje vrednosti. Sistem in proces revidiranja sta v idealni poziciji, da pokažejo vrhovnemu poslovodstvu, kje »leži denar«, s tem, da poroča o neučinkovitosti ali pa o neskladnosti. Denar lahko prihranimo s tem, da identificiramo slabe izvedbe procesov (ponovno opravljanje nalog, popravki, izgube, zavrnitve, čakalni čas, nepotrebna potovanja in drugo)l

Kot center znanja pa lahko to znanje notranji revizorji širijo po organizaciji (tako znanje glede procesov, kot tudi glede tveganj in notranjih kontrol). Notranja revizija mora tesno sodelovati z skrbniki procesov, da lahko pridobi popolno razumevanje procesov, da bi lahko jasno izrazila svoje mnenje, ki mora biti primerno in pomembno za vsak proces. Pojav notranjega revizorja kot poslovnega svetovalca, ki proaktivno pomaga ostali organizaciji ne samo pri odkrivanju in upravljanju tveganj, temveč tudi pri izboljšanju učinkovitosti procesov, so poudarila pravočasno in učinkovito komunikacijo kot vitalnega pomena za ohranjanje visoke profesionalne ravni notranjerevizijske dejavnosti. Učinkovite komunikacije morajo potekati v najširšem smislu: od zgoraj navzdol, od spodaj navzgor, ter po nivojih. Vsi zaposleni morajo dobiti jasna sporočila s strani vrhovnega vodstva, da morajo svoje odgovornosti glede kontrol jemati resno.

Notranji revizorji ves čas presojajo, kaj gre lahko narobe, in potem določajo, kako dobro so prisotne varovalke (oz. notranje kontrole), ki preprečujejo, da se slabe stvari dogodijo oz. da pride do izgub. Delajo tudi kot trenerji učinkovitosti in svetovalci. Z enim očesom bdijo nad korporativno kulturo in etičnim okoljem, ter pogledajo politike in postopke z novim parom oči. Postavljajo rdeče zastavice, »piskajo na piščalko« in povejo tako, kot v resnici je. Imajo podporo najvišjega poslovodstva in revizijske komisije in obema tudi poročajo. Njihovo delo se v celoti vrti okrog tega, kako obema (poslovodstvu in revizijski komisiji) pomagati dosegati cilje organizacije.

Ko se v organizaciji ne upoštevajo navodila se lahko struktura sesuje. Del nalog notranjega revizorja je preveriti skladnost in zagotoviti, da strukture ostajajo trdne. Notranji revizorji zagotavljajo poslovodstvu dragoceno storitev na ta način, da ostajajo polno seznanjeni z zapletenostjo, strategijami implementacije in s skladnostjo z vsemi veljavnimi zakoni. Ne samo, da morajo identificirati področje, ki so neskladna s politikami in navodili, temveč morajo tudi preveriti, ali so cilji, ki jih je postavilo poslovodstvo, skladni s poslanstvom, kulturo in atmosfero v celotni organizaciji.

Notranji revizorji opravijo neodvisno oceno delovanja in z lastniki procesov delijo ideje za doseganje najboljše prakse. Svetujejo pri aktivnostih za izboljšanje notranjih kontrol, procesov in postopkov, učinkovitosti in ravnanja s tveganji. Predlagajo načine za  zmanjšanje stroškov, povečanje prihodkov in izboljšanje poslovnega izida. Zagotavljajo kompetentno svetovanje in podporo.

Na ta način ima poslovodstvo na dosegu rok trenerja, zagovornika, upravljalca s tveganji, strokovnjaka za notranje kontrole, strokovnjaka za učinkovitost, partnerja za reševanje problemov.

Prav svetovalne sposobnosti lahko poveličujejo vpliv notranjega revizorja v organizaciji.

Notranjerevizijski predstojnik ima številne stranke in sicer revizijsko komisijo, regulatorja, najvišje vodstvo, zunanje revizorje, in naše zaposlene in seveda lastnike procesov (torej tiste, ki so odgovorni za področje, ki je predmet revidiranja). Kot strokovnjaki za področje notranje revizije morajo predstojniki spretno žonglirati med različnimi interesi in zaskrbljenostmi vsakega od teh odjemalcev. To je zahtevna naloga s številnimi variacijami in v različnih dimenzijah, tako geografskih, kot tudi kulturnih, jezikovnih, produktnih, organizacijskih in osebnih.

Današnja poslovna arena zahteva od upravnih odborov in njihovih komisij da delujejo proaktivno, da so informirane, da preiskujejo in da so odgovorne za svoja dejanja. Poslovodstvo se srečuje z vse večjimi izzivi in vse večjo odgovornostjo v zvezi z obvladovanjem tveganj, etiko, politikami in postopki ter organizacijskim vodenjem.

Nadzor (t.i. »governance«) je sistem s katerim je organizacija usmerjena in nadzorovana. Vključuje pravila in postopke za sprejemanje odločitev na ravni organizacije da bi bil uspeh zagotovljen, medtem ko vzdržujemo pravo ravnotežje med interesi deležnikov. Odgovornost za korporativno upravljanje je razdeljena med številne organe organizacije. Mejniki učinkovitega nadzora so upravni odbor, poslovodstvo ter notranji in zunanji revizorji. Nobena od komisij oz. odborov upravnega odbora ni bolj osredotočena na nadzor kot prav revizijska komisija.

Poslovodstvo potrebuje notranje revizorje. Tudi najvišje poslovodstvo. Najvišje vodstvo sprejema odločitve, ki temeljijo na poročilih, ki lahko na poti do najvišjega vodstva prevzamejo številne predsodke. Profesionalni notranji revizor bo imel navadno seznam vseh poročil, na katera se najvišje vodstvo zanaša. Ti so vključeni v program revizij in so predmet revizijskih pregledov. Pri revidiranju jih notranji revizor oceni, ali so razumljiva, zanesljiva, pomembna, pravočasna, konsistentna in primerljiva. Notranji revizor bo presodil, ali se lahko na takšna poročila poslovodstvo zanese, pa tudi, ali so sploh potrebna.

Upravni odbori potrebujejo notranje revizorje. Člani upravnega odbora, ki so tudi pravno formalno odgovorni za svoja področja, si močno želijo zanesljive informacije. Eden od direktorjev je rekel: »Odnos med najvišjim vrhom in notranjim revizorjem je eden najpomembnejših v današnjem poslovnem svetu. Gotovo ste že slišali, da je na vrhu samotno….. Zato se obračamo na naše notranje revizorje.«

Notranji revizorji so tradicionalno močno poudarjali simbiozo med notranjo revizijo in poslovodstvom. So pa notranji revizorji le ena od podpor poslovodstvu, ki se borijo za njihovo naklonjenost in priznanje ter vpliv na poslovodstvo. Po drugi strani pa so notranji revizorji pridobili odlike predvsem zaradi neodvisnosti v odnosu do poslovodstva, saj niso direktno odgovorni oziroma niso pod direktnim vplivom poslovodstva, saj morajo slediti višjim ciljem, ki so izven pristojnosti poslovodstva. Na ta način postane poslovodstvo predmet preiskovanja in revidiranja, ne pa partner. S tem se notranji revizor tudi na nek način izolira iz poslovodstva in prevzame kvazi pozicijo zunanjega sodelavca. Zavedujoč se te problematike, je zato stroka že v začetku devetdesetih let iskala skupno poslanstvo stroke, s katerim bi lahko nudila poslovodstvu medsebojno podporo, saj je bil sicer obstoj stroke ogrožen. Pomembno je, da je odnos med notranjim revizorjem in poslovodstvom jasno in objektivno opredeljen.

Ko je notranja revizija sprejeta in priznana s strani organizacijskega vodstva kot vodstvena aktivnost, lahko notranji revizorju izpolnjujejo njihovo osnovno vlogo – podpirajo poslovodstvo in upravni odbor pri doseganju ciljev organizacije. Kompetentni notranji revizor prinašajo na mizo objektivnost, integriteto, strokovnost v komunikaciji in sposobnost identificiranja velikih tveganj na ravni celotne organizacije, ter imajo veščine, s katerimi ocenijo učinkovitost kontrol, ki jih je poslovodstvo vzpostavilo, da bi se izognilo tem tveganjem.

Kot partnerjem poslovodstva je naloga notranjih revizorjev prispevati k ščitenju organizacije proti tradicionalnimi in sodobnimi tveganji. Poslovodstvu priskrbujejo nasvete kako lahko priložnosti in ranljivosti obvladujejo in dajejo dragocena priporočila za ocenjevanje in jačanje korporativnega vodenja. Notranji revizorji imajo široko razumevanje organizacije in njene kulture, kar jim omogoča, da lahko učinkovito nadzirajo tveganja povezana z novimi poslovnimi linijami, spojitvami, pripojitvami, skupnimi vlaganji, razvojem novih sistemov, restrukturiranjem, cenitev poslovodstva, budgetiranjem in napovedmi, okoljskimi problemi, in skladnosti z zakoni. Zlahka opazimo, kako pomembna so vsa ta področja za osnovno stabilnost posla.

Revizijska komisija naj bi zagotovila pregled nad finančnim poročanjem, obvladovanjem tveganj, notranjimi kontrolami, skladnostjo z zakoni in notranjimi pravili, etiko, poslovodstvom, notranjimi revizorji in zunanjimi revizorji. Da bi to lahko dobro opravili morajo v svoj obseg dela vključiti tudi oceno tveganj v povezavi z (ne) skladnostjo z zakoni, konfliktom interesov, neetičnega ravnanja, in preiskovanje v primerih t.i. »Whistleblower Hotlines«.

Odgovornost revizijske komisije je,  da nadzoruje »tone of the top«, kot tudi nadzira etično okolje v organizaciji in skladnost z zakoni in notranjimi predpisi. Kritično je, da ima notranjerevizijski predstojnik zadostno komunikacijo in stike z vrhovnim vodstvom in revizijsko komisijo, da bi se zagotovilo, da vse stranke razumejo  in sprejemajo njihovo posamično in kolektivno odgovornost za ravnanje s tveganji.

Tako naj bi npr. revizijska komisija redno prejemala notranjerevizijska poročila, ter informacije o tehnoloških prednostih in trendih. Prav tako naj bi pregledovala skladnost delovanja notranjih revizorjev s Standardi IIA.

Vodilne notranjerevizijske službe dajejo tele nasvete za izgradnjo močnega odnosa med notranjo revizijo in revizijsko komisijo:

• da bi se izognili vsem pomembnim presenečenjem, mora biti komunikacija med notranjim revizorjem in revizijsko komisijo jasna, odprta, poštena in pravočasna,
• notranji revizorji naj bi člane revizijske komisije obveščali o novih zakonih, trendih, ostalih pomembnih informacijah in virih, da lahko revizijska komisija učinkovito opravlja svoje obveznosti,
• notranja revizija naj bi oskrbovala revizijsko komisijo z načrti kako pristopiti k ključnim področjem upravljanja,
• program korporativnega upravljanja naj določi mehanizem za izboljšave poslovnih procesov, standarde poštenosti, izobraževanja, »hotline« (linijo poročanja za izredne primere oz. razmere) in ostale poročevalske procese, ter primerne preglede skladnosti,
• prezentacije bi morale biti usmerjene proti diskusiji o kontrolnih izzivih, bolj kot k ugotovitvam notranje revizije kot take. Predstavljeni bi morali biti dodatni materiali, ki bi podali širšo sliko o problematiki,
• poleg rednih sestankov revizijske komisije naj bi imel notranjerevizijski predstojnik periodično srečanja s predsednikom revizijske komisije, občasno pa organizirati tudi zaprte seje revizijske komisije, na katerih bi razpravljali o širših vprašanjih, ki se tičejo organizacije,
• notranja revizija bi se morala osredotočati na priskrbovanje rezultatov in implemetiranje preventivnih aktivnosti, ne pa zgolj poročati o problemih po tem, ko so že nastali,
• prav tako bi morala notranja revizija občasno opraviti anketo, s katero bi določila specifične potrebe revizijske komisije.

Informirani člani poslovodstva in upravnega odbora se zanašajo na notranje revizorje, na njihove nasvete, in jih prosijo za svetovanje za vsa področja od delovanja do ocenjevanje tveganj, do priporočil glede korporativnega upravljanja. Še bolj pogosto so notranji revizorji izzvani, da pokažejo svojo strokovnost na precej širšem področju, kot doslej (ocenjevanje prihajajočih tehnologij, razkrinkanje prevar, analiziranje uspešnosti politik in postopkov, ter identificiranje priložnosti za prihranke denarja družbi in njenim družbenikom).

Člani revizijskih komisij imajo veliko odgovornost. Področja, kjer je njihova odgovornost največja, so: finančna neoporečnost, obvladovanje tveganj, ocenitev kontrol, nadzor zunanjih revizorjev in učinkovita »(upo)raba« notranjih revizorjev.

Revizijska komisija in notranji revizorji so neodvisni in bi morali biti drug drugemu dostopni, pri tem pa notranji revizorji revizijski komisiji zagotavljajo objektivna mnenja, informacije, podporo in izobraževanje.

Ker je revizijska komisija upravnemu odboru odgovorna za kontroliranje poročanja poslovodstva o notranjih kontrolah in ker notranja revizija igra ključno vlogo v ocenjevanju in poročanju o ravnanju s tveganji in notranjimi kontrolami, sta oba »zdravo« medsebojno odvisna.

Današnji uspešni notranji revizorji so pravi nosilci sprememb. Popolnoma vsak vidik notranjega revidiranja se je v zadnjem času radikalno spremenil. Notranje revidiranje se je razvilo v proces, ki je le nejasno podoben natančno fokusirani, finančno orientirani praksi, kakršna je nekoč bila.

Nikoli prej ni bilo za notranje revizorje tako pomembno, da si izgradijo vsesplošno zavedanje njihove razširjene vloge. Kot tako je promoviranje poklica notranjih revizorjev dobilo vitalno vlogo pri IIA. Komunikacije in komponente odnosov z javnostmi so vtkane v cilje in naloge Inštituta in njegove pobude.

Povzdigniti notranjo revizijo v odnosu do poslovodstva in upravnega odbora je kritično za razumevanje vrednosti, ki jo notranja revizija lahko prispeva k učinkovitemu korporativnemu upravljanju. Izgradnja zavedanje te vrednosti v mislih deležnikov je ključna za ponovno izgradnjo korporativnega zaupanja.

Mnogi ljudje nimajo jasne predstave o tem, kaj kakšno vrednost ima lahko notranja revizija za njihove organizacije. In številni notranji revizorji nimajo orodij, da bi jih izobrazili v tej smeri.

Notranja revizija je vpeta v vse vidike poslovanja, obvladovanja tveganj, notranjih kontrol in vodstva organizacije. IIA je razvil dokument, s katerim želi razjasniti kompleksnost, pomagati tistim, ki ne morejo videti dreves zaradi gozda in poenostaviti predstavitev deležnikom na vseh nivojih poslovanja in tudi javnosti nasploh. Cilj je torej posaditi semena razumevanja notranje revizije: vznemirljivega, rastočega globalnega poklica, ki je globoko zakoreninjen v transparentnost, zanesljivost, učinkovitost in etiko. Predstavitveni dokumenti so narejeni tako, da predstavljajo drevo (TREE), s čimer naj bi se pospeševale associacije na transparentnost (transparency), zanesljivost (reliability), učinkovitost (effectiveness) in etiko (ethics).

Pri preveč ljudeh termin »notranji revizor« vzbuja negativne predstave, četudi so napačne predstave navadno prisotne pri ljudeh, ki o notranji reviziji ne vedo praktično nič. Če obtičimo pri pojmu, ki že sam po sebi izvablja tako negativne asociacije, kako bomo kadarkoli prestopili vrzel nerazumevanja? Preprosto povedano: notranji revizor lahko naredi preventivni pregled vaše organizacije, vas po potrebi pošlje h kakšnemu specialistu, da potrdi ali zavrže sum, da pri delovanju kakšen (pod)sistem ne deluje, ali pa poda zagotovilo, da je vse tako, kot mora biti, da  je organizacija zdrava in da lahko še naprej sledi svojim ciljem, poslanstvu.